V prejšnjem dnevniku, ki sem ga pisal, so kar dolge strani. Sem se malo izpovedal. Ta bo tokrat malo krajši. Prazniki so minili, a žal so zame bili prazni. Lani in predlani sem praznike dočakal s svojo zdaj bivšo polovico. Božič in novo leto sem dejansko dočakal sam. Medtem ko so se drugi med seboj veselili, prepevali in nazdravljali, sem šel spat. Bil sem potrt, žalosten itd. Očitno se je to moralo slej ko prej zgoditi.
(Foto: osebni arhiv)
V začetku decembra 2024 sem spoznal prijazno in lepo punco. Na prvi klik sva se povezala. Kar je zanimivo – oba imava isti rojstni dan. Nisem mogel verjeti, a glej, čudeži se dogajajo. Padel je prvi poljub, a iskreno, nisem ga občutil, kajti še vedno imam čustva do svoje bivše. Lahko direktno povem, da jo še ljubim. Spremeniti ne morem nič, ker dve leti nista malo.
Ko sva se s to novo prijateljico – punco poslovila, sva se dogovorila, da jo bom obiskal v Gradiški, kar sem tudi storil. Obiskal sem jo. Prvi večer sva šla ven na kuhano vino. Uživala sva. Spoznal sem njene prijatelje in njeno sestro. Res so prava ekipa. Drugi dan sva šla malo pohajati po mestu in na kosilo. Spet naslednji večer smo šli ven z njeno prijateljico in malo do poznejših ur ostali v gostilni. Tretji dan pa sva se poslovila, jaz pa sem šel naprej na svoj vikend v Bosni.
V meni so se začela čustva do te »nove« punce ugašati. Ne čutim nič več do nje. Razlog je, da še vedno imam rad svojo bivšo. Poskušam se zamotiti z nečem, da ne mislim preveč nanjo. Čez dan ni problem, ko pa pride večer, se začnejo čustva igrati. Ko na Facebooku zagledam njeno objavo, me stisne v srcu. Iskreno – težko mi je. Tudi po dveh mesecih, odkar sva šla narazen, še vedno mislim nanjo.
Imate tudi vi kakšno zgodbo in bi jo radi delili z ostalimi? Posredujte nam jo na info@portal100.si in jo z veseljem objavimo!
Nova prijateljica se mi ves čas oglaša prek Viber sporočil ali pokliče. Lahko rečem, da mi paše z njo poklepetati, a kaj, ko ona nekaj čuti do mene in ji ni vseeno zame, medtem ko ji jaz tega ne morem vrniti. Počutim se, kot da se igram z njenimi čustvi. Problem je v meni, ker nimam čustev. Razlog je, da mi jih je bivša do zadnjega atoma vzela. Čutim v sebi praznino.
Pogovarjam se s prijatelji in družino, a se trudim, da jih ne obremenjujem preveč. Kdorkoli me vpraša, kako sem, jim odgovorim, da sem dobro. Nočem jih več obremenjevati s svojimi problemi, ker jih poskušam rešiti sam. Ponoči težko zaspim, zato berem knjige, da nisem ves čas na družbenih omrežjih. Tako se vsaj zaenkrat poskušam zamotiti. Zaspim šele ob treh zjutraj. Poskušam odmisliti vse stvari, ki mi hodijo po glavi. Včasih pomaga, včasih ne. Še sam več ne vem.
Zadnjič me je srečal moj prijatelj iz vrtca in me vprašal, kako sem in kaj je novega. Vprašal me je tudi, kako gre ljubezen, nakar sem mu s cmokom v grlu odgovoril, da ni najbolje, in mu vse pojasnil. Takrat sem se prvič pred nekom močno zjokal. Povabil me je na kavo, ob kateri sva zaradi žalosti spila še kozarček šnopčka, da sem se malo pomiril.
Ljudje moji, ne znam vam opisati, čez kakšne ovire hodim, a vem, da bom to zmogel. Grem naprej, kajti življenje je prekratko, in s takšnimi trpljenji se borba dobi.
15. 1. 2025
Atos Agatič