Ob 50. rojstnem dnevu sem se ponovno pogovarjal s pesnico in pisateljico Nino Kosmač, ki je z nami delila svoja razmišljanja o življenju, preteklih izkušnjah ter sanjah, ki se niso uresničile. V odprtem in iskrenem pogovoru je spregovorila o modrosti, ki jo je pridobila z leti, o pomenu prijateljstva in o tem, kako se sooča s procesom staranja. Njeni odgovori so bili tako duhoviti kot iskreni, saj se je dotaknila tudi preteklih napak in svojih pogledov na življenje ter prihodnost.
Miha : Srečala si Abrahama, česa si se naučila na tvoji dolgi življenjski poti?
Nina: Premalo sem se naučila… Priznati moram, da sem razočarana nad seboj, kajti nisem se naučila toliko stvari kot sem si predstavljala, da se jih bom. Primanjkuje mi modrosti o kateri sem toliko brala. Faza zorenja je bila pri meni predolga in sedaj že nastopa obdobje gnilobe. (Hecam se).Še vedno imam voljo do učenja in nadgrajevanja znanja, kar je pozitivno. Že pred adolescenco ( praktično v otroštvu) sem brala knjige, ki niso bile primerne za mojo starost. Postala sem črnogleda, zaradi filozofa Ciorana in želela sem ubežati realnosti zaradi knjig Carlosa Castanede. Želja po begu pred vsemi in vsem, vključno pred samo seboj, me je spremljala dolga leta. Starši niso vedeli, da sem si po branju Rimbaudjeve poezije in biografije že kot otrok želela pridružiti potujočemu cirkusu in živeti sredi puščave. Rimbaud je imel tako velik vpliv name, da še danes verjamem, da izključno poezija predstavlja za prekletega preminulega genija in zame dom. Sedaj ne bežim več. Na stara leta, sem vsem vse oprostila. Sedaj me čaka malo težja preizkušnja in sicer oprostiti sebi za pretekle zmote, krivice in dejanja, ki sem jih storila bodisi hote ali nehote. Nečesa pa sem se vendarle naučila in sicer ljubeznivosti, kar ni bila ravno moja vrlina v mladosti. Upam, da sem bolj skromna in manj jezikava. V mladosti sem precenjevala pamet, zato sedaj najbolj cenim dobrosrčnost kot vrlino. Verjamem v delovanje v dobro celotne skupnosti, ne samo nam samim v prid. Sicer pa je Unamuno zelo racionalno definiral življenje kot skupek zunanjih okoliščin in jaza. Verjamem, da imamo lahko precejšen vpliv na kvaliteto življenja in pa da so vsa življenjska obdobja lahko lepa.
Miha: Katere sanje in želje se ti niso uresničile?
Nina : Ne znam leteti kot Ikar. Ne znam potovati v času, da bi lahko pila vodo skupaj z Bruce Leejem ali opazovala med delom genija Michelangela. Nikoli ne bom ustvarila umetnine kot jo je Chaplin s svojim Velikim diktatorjem. Prav tako nisem ne Bergman, ne Rosellini, niti Antonioni. Zavedam se, da sem zelo običajna oseba, ki nima nobene super – moči, kot so jo imeli nekateri moji že pokojni prijatelji ( vem, da zveni neverjetno, a vendarle je res),ki bi jih lahko označila za super – junake v kakšni japonski mangi. Bil je privilegij spoznati tovrstne osebe. Zelo cenim prijateljstvo in sedaj vem, da nikoli ne bom imela milijon prijateljev kot je v neki stari popevki izrazil Roberto Carlos skupaj z željo po svetovnem miru.
Miha: Ali te staranje ne skrbi?
Nina: Ja, me. Srbi pravijo starosti – gadosti. Seveda me, ampak verjamem, da je branje grško- rimskih modrecev lahko v oporo marsikomu ob težkih boleznih in morebitnih bolečinah, ki jih lahko prinaša starost. Sem sicer zagovornik evtanazije kot opcije v skrajnih primerih, a vendarle trdno verjamem, da se je potrebno za življenje boriti kot to počnejo ranjene živali, medtem, ko se poskušajo čimprej postaviti na noge. Življenje je kljub pastem in bridkosti najdragocenejše darilo, ki ga imamo.
Miha: Kateri je skupni imenovalec bralcev tvojih knjig?
Nina: Skupni imenovalec je sigurno ljubezen do knjig. Drugače pa bi lahko razvrstila bralce po starostnih skupinah. Najbolj berejo moje knjige mladi od 25 do 38 let, kar smatram za kompliment. Nič manj zanemarljivi pa so bralci, ki so trenutno v pokoju. Upokojenci so mi podali pameten nasvet in sicer, da naj napišem nekaj bolj veselega. To bom upoštevala v bodoče.
Miha: Za konec pa še, česa si boš zaželela, ko boš upihnila 50 svečk?
Nina: Upihnila bom samo dve svečki, ker je moja vitalna kapaciteta kot posledica kajenja dokaj nizka. Želim si, da bi mlade generacije bolj spoštovale slovenski jezik in kulturo, ter učakati primerno starost za pisanje pravljic.
Miha: Vse najboljše, Nina!
Nina: Hvala lepa!