Pisateljica in pesnica Nina Kosmač je znana po svojem edinstvenem pristopu k literaturi, kar pogosto vodi v zanimive in poglobljene pogovore. Tokrat sem ji postavil nekaj novih vprašanj, da bi izvedel več o njenih pogledih na umetnost in kulturo.
Miha: Kakšno je tvoje mnenje o kulturnem programu OI?
Nina: Naj povem, da realnost ni črno – bela in kot pravi pregovor ima vsaka palica dva konca. Naj pojasnim, da nisem hudičevka ( to prepuščam naslovu knjige Svetlane Makarovič) , čeprav imam rada zgodnjo glasbo satanskih Rolling Stonesov. Prav tako ne pripadam LGBT kolektivu, niti se ne uklanjam politeističnim sektam ( nekatere slavijo Dioniza), niti ne uporabljam skrivnega simbolizma Iluminati, ki je popularen med mnogimi umetniki pop- kulture. Razvidno je, da je bil groteskni umetniški program dokaj satanistično usmerjen in prav tako poln trenutno popularne woke – kulture. A vendarle, mar ne živimo v apokaliptičnem svetu? Olimpijske igre v Grčiji so bile čas verskega in športnega slavja. Pariz je zgrajen na temeljih poganskega templja. Umetnost je subjektivna in bistvo te je, da v nas vzbudi kakršnekoli občutke. Sartrovo pisanje velja za nagnusno.Veliko umetniških del je bolj bogoskrunskih od kulturnega programa Olimpijade Osebno ne maram umetniških reprezentacij zlodeja, a vendarle so ga omenjali klasiki literature. Zelo mi je všeč slika Dioniza velikega mojstra Caravaggia. Čudovite so mojstrovine večerij francoskega umetnika Thomasa Coutura, da ne omenjam Raffaella in Tiziana. Skoraj ga ni velikega umetnika, ki ne bi uporabljal skrivnega simbolizma. Ne pričakujem, da bi bili vsi intelektualci, še manj pa tisti zapriseženi znanosti, ljubitelji ali poznavalci umetnostne zgodovine in prav tako, se mi zdi logično, da so bili krščanski verski kolektivi in skrajna desnica ogorčeni nad otvoritvijo Olimpijade. Žalostne pa se mi zdijo trditve mnogih, da kar smo videli v Parizu ni umetnost. Res je, da ne maram strategije provokacije v umetnosti, a če nam nekaj ni po godu, to še ne pomeni, da ni umetnost. Z mojega stališča je šlo za zgodovinsko reprezentacijo kulture in hkrati sodobne realnosti. Tudi, če bodo ljudje netolerantni do umetnosti in manjšinskih skupin, to ne bo spremenilo sveta na bolje. Čeprav mi ni bil pretirano všeč kulturni program, se definitivno ne strinjam z javnim opravičilom direktorja kulturnega programa in pojasnjevanjem simbolov. Pariz je veljal za zibelko kulturne avant – garde. Očitno ta Pariz ne obstoja več. Upam, da se pariška moda opravičevanja za gnilo ali dobro umetnost ne bo razširila.Že kantautor Aznavour je omenjal, da boemskega Pariza ni več.
Na rob, o vseh knjigah, ki so bile prikazane na otvoritvi v Parizu sem predavala mnogo prej na krožku literature. Ne verjamem, da ima to kakšen pomen!
Miha: Prosim na kratko opiši tvojo pesniško zbirko.
Nina: Zbirka vsebuje trinajst pesmi z raznovrstno sodobno tematiko.
Miha: Roman Utvare je povsod na voljo. Kje se da kupiti knjigo pesmi?
Nina: Imela sem in imam druge prioritete trenutno, tako, da se nisem posvečela distribuciji ali prodaji knjige Mi z zvezanimi očmi. To šele pride. Nekaj izvodov je na voljo v trgovini s spominki Honey House v Trgovskem centru na Bledu. Za informacije pa se me lahko kontaktira na : ninakosmac112@gmail.com