Zakorakali smo v mesec daril in v naši kulturi skoraj ni človeka, ki ne bi tako ali drugače razmišljal o njih: o tem, kako bi kaj imel, kako bi koga obdaril ali pa kako bi prodal čim več reči, ki bodo pod nalepko daril nekoga osrečila ali pa preprosto samo … še bolj onesnažila naš planet.
(Foto: Thuy Dao, HER 86m2)
Kakšen uvod v razmišljanje o mesecu idealiziranja in romantike! Že v deževnem novembru se začnejo iz vseh zvočnikov razlegati božične pesmi, s stojnic zadiši po kuhančku s cimetom; razmišljamo, kako bomo preživeli božični in/ali novoletni večer, kaj bomo kuhali, pekli, s kom se bomo družili in koga je treba obdarovati (in s čim, da ne bosta trpela denarnica in naš ugled). Nemalo ljudi se skuša na različne načine izogniti neuresničljivim pričakovanjem. Poleg divjega uživanja substanc poznamo tudi druge droge: na praznični večer se zakopljemo v delo, slušalke v ušesa, da se zaščitimo pred oglušujočimi poki petard, in čakamo, da vse skupaj mine. Vsi si tega razkošja ne morejo – ali pa tudi nočejo – privoščiti. Božič je praznik, ki tudi necerkvenim ljudem šepeta o idealni družini, o ljubečih starših, o ljubljenih otrocih. Božični večer je večer, ko »so dovoljene sanje; jutri bo nov dan«.
In bolj ko so te sanje nedosegljive, bolj mrzlično je nakupovanje. Kaj je darilo? Samo predmet, ki nekaj simbolizira. Navsezadnje lahko podarjamo predmete 365 dni v letu, tako kot lahko 365 dni v letu praznujemo dan žensk ali pa 365 dni v letu svojim najdražjim kažemo, da so za nas zares dragoceni.
Kadar nameravam koga obdarovati – in to velja za 365 dni v letu – zmeraj razmišljam ne samo o tej meni dragi osebi, ampak tudi o planetu, ki nam postaja tako zelo pretesen. O vseh, ki ga naseljujejo zdaj in ki ga bodo naseljevali v prihodnje. Kako lahko s tem svojim dejanjem storim nekaj dobrega ali vsaj nič slabega? Toliko je načinov, ko v sebi lahko naredim prostor za empatijo. So-čutenje drugih. Ljudje, s katerimi sem v stiku, potrebujejo mojo empatijo bolj kot karkoli drugega, kar jim lahko dam. Seveda lahko empatijo prelijem v peko piškotov, ki jim gredo v slast, in evo, priznam, da je to moja najljubša decembrska razvada. Seveda jim lahko kupim nekaj, kar potrebujejo ali si želijo, ampak zagotovo to ne bo nobeno plastično okrasje.
Eden mojih najljubših treningov empatije, povezane z obdarovanjem, je hoja po trgovinah, dejanska hoja ali pa sprehajanje po spletu. Pasem se po takšnih in drugačnih predmetih, ki bi jih podarila sebi ali komu drugemu. Joj, tole – pa tisto – pa tretje … koliko mamljivih reči! Kako je to mehka tkanina, kako to lepo diši, kako bi bil to imeniten okras! Potem se spomnim, kako dolgo traja naše vzhičenje ob kaki novi pridobitvi – ne jaz, znanstveniki so dokazali, da zelo kratek čas. In odidem ven, iz fizične ali spletne trgovine, praznih rok in mirna.
Notranji mir je vendar tisto, po čemer najbolj hrepenimo, in to vseh 365 dni v letu. Ko so zadovoljene naše najbolj osnovne preživetvene potrebe, si upam reči, da je notranji mir dobrina, ki jo najbolj nujno potrebujemo. Lahko ga poimenujemo tudi drugače – notranje ravnovesje, občutek, da obvladamo svojo situacijo, dobro počutje v svoji koži, povezanost z nečim, kar nas presega, pa če temu rečemo narava, bog, univerzum ali kakorkoli že.
In če bodo ljudje ob meni v decembru (in preostalih enajstih mesecih) začutili malo več notranjega miru … smo pa že čisto zmagali.
Jana Lavtižar je partnerska in družinska terapevtka, ki jo še posebej zanimapovezava med notranjim in zunanjim prostorom.
www.janalavtizar.com