Nanos, Kamniško sedlo, Slivnica in Mariborsko Pohorje – to je le nekaj pohodniških podvigov, ki so jih v preteklih dveh letih osvojili slepi in slabovidni. In še jih bodo osvajali, kot nam je zaupala Ana Oražem, bodo slovenske planote obiskovali še dobro leto dni, tako da je pred njimi še kar nekaj pohodniških izzivov. Cilj slepih in slabovidnih je prehoditi Slovensko planinsko pot, ki se prične v Mariboru in poteka čez Pohorje in se preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp ter predalpskih hribovij spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
(Foto: odbor Odločen korak)

Slepi in slabovidni planinci, ki osvajajo Slovensko planinsko pot je skupen projekt odbora Odločen korak pri Kulturno-prosvetnem športno in rekreativnem društvu slepih in slabovidnih “Karel Jeraj” (v nadaljevanju: KPŠRD “Karel Jeraj”) in odbora Inplaninec pri Planinski zvezi Slovenije. Z Ano Oražem, ki je popolnoma slepa in je vodja planinskega odbora Odločen korak – in se prav tako udeležuje pohodov smo se pogovarjali o sami ideji, kako so se slepi in slabovidni lotili tega podviga in na kakšen način potekajo pohodi. Vabljeni, da si spodaj preberete celoten intervju!

Kako je prišlo do ideje, da bi slepi in slabovidni začeli hoditi v hribe? Kdo je bil pobudnik?

Pohodništvo je na KPŠRD “Karel Jeraj” že dolgo kar dobro delovalo in sicer veliko prej, kot sem jaz postala članica tega društva. Ker sem s časom postala članica izvršnega odbora, sem kot dodatno zadolžitev prevzela pohodništvo. Pri tem mi veliko pomaga mož Silvo. Krajevno sem zelo dezorientirana in sigurno tega nebi bila sposobna sama izvajati. Po domače povedano, me pri mojih dejavnostih kar veliko “šlepa”.
Pobudo za pohode po slovenski planinski poti je dala Sabina Dermota. Na pohodu na Čaven se je pogovarjala z Jurčkom Nowakkom (vodja odbora Inplaninec pri Planinski zvezi Slovenije) o tem, da bi ob obletnici prvih pohodov bilo lepo po več kot petdesetih letih s slepimi in slabovidnimi ponovno prehoditi te poti. Beseda je dala besedo in ideja se je začela spreminjati v dejstvo, da pohodi bodo.

Zbiranje sredstev preko SMS donacije


Pošljite sporočilo SMS s ključno besedo oko5 na številko 1919 in prispevali boste 5 EUR.
Z zbranimi sredstvi želimo omogočiti slepim in slabovidnim večjo socialno vključenost, zlasti na področju razvoja aplikacij za slepe in slabovidne in za planinstvo.
Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1 Slovenija, Telemacha in T-2.
Več informacij o SMS donaciji na spletni straniKPŠRD.si

Kdaj se je začela razvijati ta ideja, kako je prišlo do sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije?

Jurček je poklical na KPŠRD “Karel Jeraj” in ponudil pomoč pri organizaciji in izpeljavi pohodov. Odločili smo se, da tudi za te pohode prevzamem soorganizacijo. Z Jurčkom Nowakkom in Marjeto Čič iz Planinske zveze Slovenije sem že prej sodelovala kot predstavnica društva slepih Ljubljana na Zvezi slepih pri organizaciji pohoda slepih in slabovidnih. Obisk štirih vrhov v enem vikendu je bil naš prvi skupni projekt. Izkušnja je bila dobra, zato sem z veseljem pristala na ponovno sodelovanje. Tudi Silvo mi je ponudil pomoč, zato ni bilo ovire. Jurček je na Planinski zvezi zadolžen za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Navezala sva stik in zadeva je začela dobivati prve okvirje. Za projekt obiska gora v taki organizaciji je bilo zainteresiranih veliko več ljudi iz vse Slovenije, kot sem pričakovala. Kpšrd “Karel Jeraj” namreč pokriva celo državo kar se tiče dejavnosti, ki jih izvaja.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
(Foto: odbor Odločen korak)

Kdaj ste imeli prvi organiziran pohod? Kdaj je predviden zaključek?

Prvi organiziran pohod je bil na mariborskem Pohorju 8.2.2020. Prehodili smo pot od Areha do Ruške koče. Na Arehu smo obeležili tudi Prešernov praznik in Planinska zveza je podpisala pogodbe z našimi bodočimi spremljevalci. Zadnji pohod je predviden na Debelem rtiču leta 2023. Zelo si želim za vse nas, da nam podvigi uspejo v čim večjem številu.

Slepi in slabovidni ne osvajate samo manjših hribov, ampak ste osvojili že kar nekaj visokogorja, ki so več kot 1.500 metrov nadmorske višine. Ali ste se na začetku česa bali, da to morda za slepe in slabovidne nebi bilo primerno? Seveda ni samo nadmorska višina, tudi zahtevnost samega terena je zelo pomembna.

Na začetku je seveda bilo malo treme, celo pri nas, ki visokogorja nismo vajeni. Malo hitreje je utripalo srce. Sama čutim odgovornost, ker vseh članov ne poznam, zato sem v začetku tudi čutila nekaj zaskrbljenosti. Ko sem ugotovila, kako skrbno so ti pohodi pripravljeni, je ta skrb v veliki meri odpadla. Seveda se zgodi lahko kaj nepredvidenega, a sem se od Jurčka naučila tudi to, da problem rešujemo, ko nastopi in težave v naprej ne načrtujemo. Sedaj sem kar mirna, saj tudi pohodniki izbirajo poti po svojih sposobnostih.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
(Foto: odbor Odločen korak)

Ali ste se za zahtevnejše pohode kaj posebej pripravljali? Če ja, kako?

Za zahtevnejše pohode organiziram kakšen dodaten kondicijski pohod. Z Jurčkom smo nekako dogovorjeni, da bomo visokogorje obiskali kmalu po kakšnih daljših pohodih, ker bomo takrat imeli veliko kondicije. Verjetno bomo šli tudi v več manjših skupinah.

Vsak slep ali slaboviden ima poleg sebe tudi videčega spremljevalca. Kaj je njegova naloga, kje in kako vam pomaga?

Velika prednost je, da dobimo spremljevalce. Brez njih ne bi bilo mogoče tega izpeljati. Pomagajo nam z opisovanjem poti pri hoji, opisujejo nam okolico, seveda če jih zaprosimo. Poskrbljeno je tudi za otroke, ki jih nekateri pohodniki vzamemo s seboj na pohode, pri opravljanju osnovnih fizioloških potreb na poti ali v koči, pri prehrani, skratka v vseh situacijah, ki nam prečkajo naše skupne poti. Zelo smo zadovoljni in hvaležni vsakemu posebej. Srčnosti je res veliko.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
(Foto: odbor Odločen korak)

Koliko slepih in slabovidnih se udeležuje tovrstnih pohodov?

Na različnih pohodih je zelo različno število slepih in slabovidnih udeležencev. Giblje se med deset in trideset. Včasih tudi kakšen več – odvisno od zahtevnosti terena.

Kako pa na vas, slepe in slabovidne gledajo videči, so nad vašimi podvigi presenečeni, ste dobili od koga kakšen poseben komentar oziroma odziv?

V glavnem so videči vidno presenečeni in navdušeni nad našimi dosežki. So pa tudi taki, ki so vsaj meni osebno rekli, da smo nori in, da nam oni tega nebi dovolili. Dobra znanka mi je rekla, da ona nebi šla z nami, ker bi jo zadela kap od skrbi, saj ji je že ob posnetkih slabo. Jaz osebno mislim, da je problem v stereotipih, kaj slepi in drugi hendikepirani zmoremo in smemo. Vsi imamo različne potrebe in sposobnosti, tako ljudje z omejitvami, kot polnočutni, in bi bilo super, da bi drug drugega vzpodbujali in ne omejevali.

V okviru Planinske zveze Slovenije hkrati poteka več projektov, saj se pohodov udeležujejo tudi druge skupine invalidov. Ker imajo gluhi svoj projekt Gluhi strežejo v planinskih kočah, ste se začeli učiti slovenski znakovni jezik. Kako pa je prišlo do te ideje? Kako daleč ste z znanjem slovenskega znakovnega jezika?

Znakovni jezik je svojevrstna izkušnja. Idejo je dala Irena Temlin (slepa udeleženka pohodov). Mislim, da je bilo na Mrzlici. Nekaterim gre že zelo dobro. Meni se zgodi, da zablokiram, ko bi morala na terenu uporabiti znanje. Dobila sem pa idejo, kako bi se slepi in gluhi lahko vsaj nekaj osnovnih stvari pogovorili brez tolmača. Vsi bi se sto procentno naučili črkovanja. Slep bi gluhemu s kretnjami povedal kaj želi, gluh bi pa slepemu njegove prste postavil v črke in tako bi slep s črkovanjem dobil odgovor. Šlo bi počasneje, a bi bili samostojni vsaj v osnovni komunikaciji. Potrpežljivost tako ali tako imamo neprestano na treningu, tako da to nebi smelo predstavljati težave.

Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti
(Foto: odbor Odločen korak)

Kaj pa vam, slepim in slabovidnim pomeni, da se imate možnost udeleževati takšnih pohodov?

Slepi in slabovidni, ki nam pohodništvo veliko pomeni, smo zelo ponosni, da nam skupaj s spremljevalci uspejo skoraj nemogoče stvari. Razgibamo se, družimo se z ljudmi z drugačnimi invalidnostmi. Veliko nam pomeni tudi druženje s telesno in duševno zdravimi ljudmi. Naši stalni spremljevalci so pa tako ali tako naše perle. Sama občutim, da nas imajo za enakovredne sebi in to nam dobro dene. Življenje je veliko bolj bogato in pestro. Tudi med sabo smo se povezali. Skratka, razbijamo stereotipe, ki nam jih je zgodovinsko vsilila družba in smo jih posledično sami vzeli za svoje.

Ste morda že razmišljali, kaj bo vaš naslednji podvig, ko bo ta projekt zaključen?

Za naprej imamo v mislih Špansko Jakobovo pot, če bomo čili in zdravi in seveda tudi finančno dovolj pri močeh. Tudi domače poti nas zanimajo. Bomo videli kako se nam bo izšlo tudi s spremljevalci. Ko si odvisen od pomoči, je treba vzeti v obzir vse. K sreči upanje in zaupanje umre zadnje.

Na koncu pa ti dam še možnost, da sama napišeš karkoli želiš in tako zaključiš intervju.

Žal tudi strokovnjaki pozabijo, da če mi nebi podali na razpolago stroki svojih izkušenj s slepoto in slabovidnostjo in svojih oči na vpogled, tudi oni nebi mogli razvijati svoje stroke. Žal ravno tukaj naletimo na največ nerazumevanja za naša življenja. Mi živimo naš vsakdanjik z vsemi neprilikami, ki nas dnevno doletijo. V ambulantah raznih ustanov podajajo ocene slepote in slabovidnosti v idealnih pogojih za ocenjevalca. Naša življenja se največkrat ne odvijajo v idealnih pogojih, celo zunaj doma. Predpisi, ki določajo naše življenje, so največkrat nastali s stališča videčega. Predpisodajalec ni nikoli poskusil preživeti kot slep ali slaboviden. Danes obstaja veliko simulacij. Za moje dojemanje nima kompetenc, da ocenjuje tisto česar ni izkusil. Ne vem, če se ti naši strokovnjaki in predpisodajalci zavedajo, da si lahko pri polni mizi lačen in žejen celo, ko nisi doma. Da potrebujemo nekoga, da nas pripelje do mize, pove kaj je na razpolago in nam pomaga pri tem, ko nastopi situacija, da ne zmoremo sami. Da moramo iti na stranišče in velikokrat tuje ljudi prositi, da nam pri tem pomagajo. Žal največkrat prav na očesni kliniki doživimo, da ne znajo spremljati slepih, celo zdravniki nas velikokrat prepustijo same sebi. Diplome in vse drugo so pridobili, ker smo mi dali na razpolago sebe, da nas potem razvrščajo kot, da smo prodajno blago in ne živa bitja s svojimi manjki, ki si jih vsaj zavestno nismo izbrali sami. Lepo je spoznati ljudi, ki nas ne kregajo med sabo, da bi lažje manipulirali z nami. Srečna sem, da se je našlo kar nekaj ljudi, ki nas združujejo, povezujejo, se z nami veselijo naših dosežkov. Še kaj bi lahko naštela. Priznanje tistim, ki se za nas trudijo, do neke mere tudi žrtvujejo, z veseljem povemo sami, saj nam je jasno kot beli dan, da sami nebi zmogli. Z mojega stališča je to priznanje veliko več vredno, kot vsiljeno in izsiljeno.
Na koncu bi se rada zahvalila še naši Nataši Žganjar, ki vlaga toliko moči in dela, da barka našega društva pluje naprej, kljub temu, da s strani različnih financerjev nimamo posebnega razumevanja za finančni del naših dejavnosti.
Tudi Miha Jakopin se je izkazal kot dober predsednik, ker po najboljših močeh podpira naše ideje.

Za konec pa prisluhnite himni Odločen korak, ki sta jo Simona in Miha Jakopin (Duo Simi) posnela za slepe in slabovidne planince.

Deli članek