Teja Martinovič je ustanoviteljica podjetja Tomik, kjer je glavna dejavnost šolanje in oskrba psov ter športne aktivnosti za otroke in odrasle. Ima 6 psov, kot pravi sama, so psi njena ljubezen, delo z njimi pa ji je v veliko veselje. Spoznajte Tejo in njeno zgodbo v spodnjem intervjuju, ki ga je opravila za naš portal.
(Foto: Teja Martinovič)
Koliko časa se že ukvarjaš s šolanjem psov? Kakšni so bili tvoji začetki?
S psi se ukvarjam od malih nog, konkretno s šolanjem psov pa sem pričela pri 18. letih. Začela sem s šolanjem reševalnih psov, kar počnem še danes, vmes sem imela 10 let terapevtske pse, zadnja leta pa šolam tudi pse vodnike. Izšolala sem 9 psov za psa spremljevalca v urbanem okolju (BBH izpit), 5 reševalnih psov, 3 terapevtske pse, trenutno pa šolam drugega psa vodnika.
Vem, da si velika ljubiteljica psov. Zato me zanima, kako poteka tvoj običajen dan. Na kratko opiši.
Moji dnevi niso nikoli enaki, saj je vse odvisno od števila psov, za katere moram poskrbeti in ostalih zadev, s katerimi se ukvarjam. Diplomirala sem na fakulteti za šport, tako da je moje delo povezano tudi s poučevanjem na športnem področju. To zajema plavalne tečaje za predšolske otroke, spomladi učenje rolanja, pozimi pa učenje drsanja. Ob popoldnevih vodim tečaje šolanja psov v lastni šoli za pse. Poleti skrbim za največje število psov, zato je delo razporejeno preko celega dneva in ni kaj dosti prostega časa. Zjutraj porabim kar nekaj ur, da vse sprehodim in nahranim, saj so včasih potrebne tudi 3 runde (v eni rundi sprehodim 4 do 8 psov, odvisno od njihovih posebnosti), popoldan se vse skupaj ponovi. Vmes si kljub natrpanemu urniku, obvezno vzamem čas za trening z bodočim psom vodnikom. Zvečer ponovno vsak dan pride na vrsto skrb za pse; hranjenje in kratek sprehod. Kadar grem na trening v kakšen drug kraj (s psom vodnikom ali z reševalnimi psi) mi to vzame veliko časa, zato moram biti zelo dobro organizirana. Trenutno sem z bodočim psom vodnikom že drugič letos za več dni v tujini, na delovnem dopustu, kjer trenirava v tujem okolju. Bistveno mi je namreč, da pes v procesu šolanja spozna čim bolj raznolika okolja.
(Foto: Teja Martinovič)
Kaj je bil tvoj glavni razlog, da so psi postali tvoja “kariera ali služba”?
Od nekdaj sem si želela službo, v kateri bi resnično uživala. Psi so bili sprva moj hobi, moje veselje, kasneje pa se je vse pričelo nagibati k temu, da delo s psi postane moja služba. Moj občutek za delo s psi, predvsem pa dolgoletne izkušnje z velikim številom psov so zelo pripomogli k temu, da sem začela preko tega graditi kariero. Raznolikost psov je bila ”odskočna deska” za moje delo. Srečala sem se z vsemi mogočimi odkloni v vedenju psov; izredno plahi, posesivni, agresivni, reaktivni… Z izkušnjami sem se ogromno naučila in to prenesla v svoje delo, tako da sem svoje podjetje, nekaj let po odprtju, razširila še z lastno šolo za pse. Nudi 4 programe šolanja, ki sem jih zasnovala na podlagi lastnih izkušenj s svojimi in tujimi psi. Moje delo mi predstavlja užitek, ki ga izvajam z velikim navdušenjem in zadovoljstvom.
Za kakšne potrebe oziroma vrste šolaš pse?
Za druge šolam predvsem pse vodnike, v tem šolanju sem se našla in se zavedam, kaj tak pes doprinese v življenje slepega… Že skoraj 20 let nadvse uživam v šolanju reševalnih psov, dva izmed mojih psov sta usposobljena za iskanje pogrešanih oseb na iskalnih akcijah.
Na raznoraznih fotografijah, ki jih objavljaš na socialnih omrežjih vidim, da si res prava ljubiteljica psov, saj jih imaš veliko okoli sebe. Povej mi, koliko jih imaš trenutno pri sebi in za kaj vse jih šolaš?
Psov imam šest, od teh se en šola za psa vodnika. Ostale pse uporabljam v pasji šoli za prikaz vaj, za delo na področju resocializacije psov, za delavnice za otroke in po potrebi tudi za družabništvo v različnih ustanovah ter kot čustvena podpora otrokom. Na treninge reševalnih psov hodim kolikor mi le dopušča čas, za ostale stvari, ki sem jih počela (mantrailing in bikejoring) pa zadnje čase na žalost ni več časa.
Leta 2014 si odprla svoje podjetje z imenom Tomik, ki se ukvarja z oskrbo in šolanjem psov in s športnimi aktivnostmi za otroke. Zanimivo mi je bilo slišati iz posnetka, kako si prišla do imena za svoje podjetje. Lahko o tem poveš kaj več?
Za svoje podjetje sem želela unikatno ime, ter da mi veliko pomeni. Prestrelila me je ideja, da bi ime oblikovala iz začetnic imen mojih psov. Vseh pokojnih in takratnih. Tako sem imela na voljo začetnice imen mojih prvih desetih psov: Tori, Oxa, Tayos, Maiki, Miko, Indy, Khan, Theron, Kelly, Kudda. Vse začetnice imen so obsegale 5 različnih črk in iz njih mi je bila najbolj všeč izpeljanka Tomik. Črki T in M v imenu tako predstavljata tudi moje začetnice imena in priimka.
S psi prav tako izvajaš delavnice za otroke. Kakšne so te delavnice, predvsem me zanima, kaj je tu glavna vloga psa?
S svojimi psi sem bila najprej aktivna v terapevtskih vodah; v ustanovah kot so učne posvetovalnice za šolske otroke, centrih za usposabljanje, delo in institucionalno varstvo ter vzgojno izobraževalnih zavodih za otroke z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Psi so imeli tukaj predvsem vlogo motivacije; za branje, gibanje ali pa učenje v prilagojenem izobraževalnem programu. Na delavnicah za otroke, ki jih izvajam s psi se spodbuja odgovornost, izobraževanje, športno udejstvovanje in primeren odnos do živali in okolja. V ospredju so športne aktivnosti, ki so zaradi prisotnosti psa zelo raznolike in zabavne. Nekaj mojih psov ima vlogo čustvene podpore na taborih za žalujoče otroke in mladostnike po izgubi bližnje osebe in taborih za otroke z izkušnjo neozdravljive, kronične bolezni v družini. Tega jaz ne izvajam, po dogovoru pse zaupam vodenju usposobljeni osebi za tovrstno delo. Tukaj je izjemnega pomena, da se pes in oseba dobro poznata. Trenutno sem del večjega projekta, kjer bodo vključeni tudi slepi in slabovidni otroci. Imam vizijo, da med slepe in slabovidne otroke vključim pse, kjer bi psi sodelovali pri komunikacijskih tehnikah, socialnih veščinah, orientaciji in gibalnih spretnostih slepih in slabovidnih otrok.
Leta 2019 si pričela šolati pse tudi za slepe osebe. Kaj te je pritegnilo, da si se odločila za to smer šolanja?
Alenka, katero sem spoznala v Kinološkem društvu Brežice, ko sem se pričela ukvarjati z reševalnimi psi, je dolga leta (skoraj 20 let) šolala pse vodnike in konec leta 2018 me je presenetila z vprašanjem, če bi si želela šolati pse vodnike. Ideja se mi je zdela super, vendar sem potrebovala temeljit razmislek. Namreč, sem oseba, ki ne želi nekaj začeti in hitro odnehati. Česar se lotim, to želim dobro delati in v tem stalno napredovati. In seveda, to kar delam, me mora veseliti. Ker je za moje pojme šolanje psov za slepe krona v kinologiji in se mi je dozdevalo, da bi v tem lahko uživala, sem se ob tehtnem premisleku odločila, da je čas, da grem v šolanju psov še korak naprej.
Pravijo, da je šolanje psov vodnikov za slepe eno izmed najbolj zahtevnih. Se s to trditvijo strinjaš in zakaj?
Absolutno. Na prvo mesto bi postavila, da v tovrstnem šolanju ni prostora za napake. Ni niti polovičarstva ali izgovorov, da s psom ne greš delati. Tako pes živi na način, ko svoje delo vzljubi in sprejme kot zanimiv in sestavni del svojega življenja. Veliko zmotno mišljenje nekaterih ljudi je, da so ti psi ubogi, ker morajo delati. S pravilnim pristopom je ravno obratno – pes komaj čaka, da se ga opremi in gre delat. To je hišni ljubljenec z velikim privilegijem – ima svojo službo. Treningi morajo biti kontinuirani in proces skrbno načrtovan. Nepredvidene situacije so v tej vrsti šolanja neizogibne in tako celo zaželen del procesa šolanja. Šolanje zahteva od vaditelja precej vloženega časa (skrb za psa, sprehodi, treningi), denarja (oprema psa, hrana, cepljenja, gorivo za avto…), notranje stabilnosti (nepredvidene situacije), proces pa traja več mesecev (tudi eno leto), da se pes dobro izšola v čim bolj raznolikih situacijah. Trening je zahteven, ker ti psi vodijo slepo osebo po urbani sredini, kar pomeni, da je potrebno najti pravo ravnovesje med samostojnostjo psa (pes mora biti samozavesten in sposoben višjih miselnih funkcij in presoje v različnih situacijah) in poslušnostjo psa (pes se primerno odziva na povelja slepega). Vodenje slepe osebe zahteva od psa delovanje na najvišji mentalni stopnji, fizično kondicijo, presojo nevarnosti v prometu in čim višjo stopnjo samonadzora. Ker sta slepa oseba in pes partnerja, mora biti slepa oseba vešča ravnanja s psom, imeti dobro orientacijo in se čim bolj znajti v nepredvidljivih situacijah.
Na samem začetku moraš izbrati primernega psa, ki ga izšolaš za vodnika. Kako se tega lotiš, kaj je pri tem najbolj pomembno? Koliko časa poteka šolanje?
Kot pasma se največkrat uporabljajo labradorci; so primerne velikosti, nezahtevni za nego in primernega karakterja. So dovolj samozavestni za opravljanje tovrstnega dela, a hkrati vodljivi in ne pretirano zaščitniški. Potencialnega psa vodnika iščem med omenjeno pasmo v starosti med 8 in 14 mesecev, ko lahko že preverim značaj psa. Psa je obvezno potrebno predhodno testirati na različne situacije in okolja, ga zdravstveno pregledati in se dogovoriti za dobo preizkusnega obdobja. Nekatere lastnosti se namreč pokažejo šele, ko se pes po določenem času na nekem kraju sprosti, po domače povedano udomači. V kolikor se pokažejo večji odkloni kot so npr.: reaktivnost na pse, premočen karakter, prevelik lovski nagon ali različni strahovi, se takšnega psa izloči za šolanje psa vodnika. Zakoreninjeni vedenjski vzorci zahtevajo najprej preoblikovanje vedenja in nato nenehen nadzor vodnika psa nad situacijami v okolju. Pri vodenju slepega pa vizualni nadzor nad okolico prevzame pes in zato tukaj ni prostora za ”prtljago” prirojenih ali pridobljenih vedenjskih odklonov. Zaželeno je, da je pes predhodno dobro socializiran, vajen prometa in različnih površin ter čim bolj ravnodušen do žive in nežive okolice. Pozorna sem na sposobnost dobre orientacije, saj pes brez orientacije ne more biti pes vodnik. V ospredje bi postavila željo psa po sodelovanju s človekom, željo psa po delu in ugajanju. Metode šolanja, ki se jih poslužujem namreč to zahtevajo. Je velika razlika med tem, da pes nekaj dela ker mora (podrejeni položaj, orodje) in tem, da pes nekaj dela ker si to želi (partner, aktiven udeleženec tima). Psa je mogoče izšolati že v 6 do 8 mesecih, ni pa nič slabega v tem, da šolanje traja dlje, da pes zelo dobro utrdi svoje znanje in veščine ter predvsem, da to posploši na različna okolja.
Kaj se pes vodnik vse nauči v fazi šolanja?
Ena bistvenih stvari je, da pes nikoli samostojno ne sestopi iz pločnika ali prehoda za pešce na cestišče. Nikoli ne bom pozabila situacije s prejšnjo izšolano psičko, ko je po pločniku proti nama drvel pokrit električni skuter in morda naju, zaradi močnega dežja, invalidna oseba ni videla. Psička je malo pred srečanjem s skuterjem potegnila levo na travo ob pločniku in naju tako izognila morebitni katastrofi. V procesu šolanja se pes nauči presojati in ocenjevati situacije, kar je mentalno zelo zahtevno. Zato je treba psa trenirati različne situacije, na katere bi lahko kasneje naletel s slepo osebo. Nepredvidene situacije so namreč zelo neprijetne in celo nevarne. Tako mora biti pes vodnik popolnoma ravnodušen do mimoidočih, četudi ga ogovarjajo, gledajo ali se ga celo dotikajo, vse to motenje med vodenjem slepe osebe je seveda neprimerno iz strani ljudi. Psa vodnika se uči popolne strpnosti v primeru, da do njega priteče drug pes, pa smo spet pri neprimernem vedenju ljudi, ki to sploh dopuščajo… Pes mora ignorirati vso nesnago po tleh, predvsem pa mora ignorirati ostale živali, četudi mu mačka steče pred nosom. Pse vodnike je zato potrebno naučiti najvišje stopnje samonadzora. Na splošno se psa vodnika uči najbolj optimalnega gibanja po urbanem okolju, vožnje z javnim prevozom, gibanja v gneči ljudi, iskanja različnih ciljev, ključno je iskanje prehodov za pešce in ravno, hitro prečkanja le teh. Uči se nakazovanja ovir (talne, višinske in stranske), iskanja najbolj optimalne poti (najkrajše in varne) okoli nepredvidenih ovir, v kolikor pa pes naleti na stopnice, jih obvezno nakaže in vodi po njih šele na povelje. Nauči se poiskati tudi mnogo drugih različnih ciljev, naj jih omenim le nekaj; pločnik, semafor, bankomat, vrata, dvigalo, prosti stol / sedež… Šolanje poleg učenja vodenja obsega tudi vaje poslušnosti ter prinašanje predmetov. Vzporedno z vsemi opisanimi znanji je psa potrebno naučiti tudi vedenja za življenje; kadar pes ni v službi in se s slepo osebo sproščeno druži. Torej mora biti pes vodnik, ne samo šolan, temveč tudi zelo dobro vzgojen.
Trenutno šolaš za vodnika drugega psa z imenom Bjorn. Kako pa si zadovoljna s prvo psičko Hanno? Je z njo zadovoljna tudi uporabnica?
Hanno vidim večkrat na leto, saj sva z njeno uporabnico redno v kontaktu. Poleg obveznega sodelovanja med vaditeljem in uporabnikom se je med nama spletla tudi vez prijateljstva. Z delom Hanne sem zelo zadovoljna. Moram poudariti, da sem zadovoljna tudi z delom uporabnice. Pes je namreč lahko izšolan še tako dobro, vendar, v kolikor uporabnik s psom ne dela kot je treba, se lahko odnos in naučeno vedenje hitro podre. Glede mnenja uporabnice o Hanni pa kar citiram njeno mnenje, ki mi ga je poslala za potrebe spletne strani. »Dolgo sem se odločala ali bom potem, ko se bo moja takratna psička vodnica utrudila od najinih neskončnih sprehodov in se poslovila, še imela kakšnega psa pomočnika. Vmes naju je obiskala bivša vaditeljica takratnega psa s svojo novo vajenko Tejo, ki jo je uvajala v šolanje psov vodnikov pomočnikov. Tejina energija in energija njene takratne varovanke psičke Hanne so prevesile tehtnico na pravo stran. Danes mi tudi malo ni žal, da sem izbrala Tejo za mojo novo vaditeljico. Čeprav je Hanna njen prvi pes pomočnik, jo je izšolala perfektno. Super sva se ujeli in skupaj brezskrbno funkcinirava po poteh in brezpotjih modernega sveta. S Hanno sem dobila nazaj samostojnost, s Tejo pa prijateljstvo.«
Pes vodnik na samem začetku še ni v stiku z uporabnikom, ampak s tabo, zato tudi posluša tvoje ukaze. Na kakšen način se potem dela prenos na uporabnika, da pes posluša njega? Koliko časa vzame ta proces?
Prenos ali uvajanje je zahteven proces, kjer vaditelj nauči slepega sodelovanja s psom. V tem času se gradi na povezovanju slepega in psa. Slepi mora osvojiti pravilno intonacijo poveljevanja psu, pravilno ravnanje s psom, skrb za psa (nega, sprehodi, zdravje) in teoretično znanje, ki je zelo dobro opisano v priročniku za uporabnike psov vodnikov in njihove svojce – Psi vodniki. Slepa oseba in pes se tako uvajata v skupno življenje in delo. Pes se privaja novemu domu, okolju in sodelovanju z bodočim uporabnikom. To je zahtevna naloga vaditelja, saj mora voditi proces na način, ki med slepim in psom ustvari trdno partnersko vez. Proces je fizično, čustveno in mentalno precej zahteven za vse udeležene. Traja več tednov, zaključi pa se z izpitom B, ko slepa oseba s psom naredi zaključni izpit. Pes dobi naziv Pes vodnik in takrat se njuna samostojna pot prične.
O psih vodnikih si posnela film, ki je objavljen na Youtubu. Kaj je glavno sporočilo tega filma za gledalce?
Namen je predstavitev mojega podjetja in opis izkušenj, na podlagi katerih sem zgradila svoje podjetje, ki je nastalo zaradi velike ljubezni do psov. Želela sem predstaviti področja neprecenljivih pasjih pomočnikov, katera najbolj poznam. Zato sem se dotaknila kratke predstavitve reševalnih psov, večino filmčka pa obsegajo psi vodniki. V filmu povem zakaj sem jih pričela šolati, na kratko strnem kako sem šolala svojega prvega psa vodnika in kaj vse ti psi znajo in zmorejo. Med drugim se dotaknem zelo pomembnega faktorja psov vodnikov, in sicer kaj ti psi doprinesejo slepi osebi tudi izven okvirjev naučenega.